Psi so že dolga stoletja človekovi spremljevalci in skozi zgodovino so prevzeli številne vloge, se fizično in karakterno izoblikovali, zato poznamo danes najrazličnejše pasme psov. Ena od njih je tudi bernski planšar, njegova zgodovina in razvoj pa po predvidevanjih segata daleč v preteklost, čeprav dokazanega porekla nima. Pasma naj bi nastala v času, ko so stari Rimljani vdrli na območje Švice in tam svoje tibetanske mastife križali z lokalnimi psi ovčarji. S križanjem je nastal močan in vzdržljiv pes, ki je lahko brez težav preživel tudi v ostrih gorskih razmerah. Zaradi svoje konstitucije je bil bernski planšar že od začetka idealen delovni in vlečni pes, uporabljali so ga za različna dela na kmetijah kot so vleka tovora, zganjanje živine, čuvanje farm in tudi za družbo kmetovalcem.
Industrijska revolucija konec 19. stoletja je prinesla velike spremembe na področju kmetovanja in bernski planšar je na kmetijah postal odveč, saj ga niso več potrebovali za delo. Tako je pristal na robu izumrtja, vendar je v začetku 20. stoletja pasma doživela nov razcvet, postala je svetovno znana in priljubljenost tega psa je močno narasla – celo tako, da se je zaradi neodgovorne vzreje močno skrajšala njihova življenjska doba, pri pasmi pa so se začele pojavljati mnoge zdravstvene težave, ki bernske planšarje pestijo še danes. Za dom bernskega planšarja tako veljajo švicarske Alpe, kjer so še tri sorodne pasme: veliki švicarski planšarski pes, entlebucher in appenzeller. Danes je bernski planšar priljubljen predvsem kot družinski pes.
Značilnosti pasme – izgled in nega
Zunanji videz in konstitucija bernskega planšarja sta posledica njegovega izvora – prilagojen je življenju in delu v gorah, zato ima močno in kompaktno konstitucijo – tako okostje kot noge, kar mu omogoča vleko tovora po ravnem in po strmini. Ima debel kožuh z gosto in svilnato dlako, ki je srednje dolga, ravna ali rahlo valovita. Kožuh je vodoodporen, zato lahko bernski planšar brez težav preživi tudi pri zelo nizkih temperaturah. Njegov kožuh je tribarven, pri čemer izstopa osnovna črna barva, v njej pa se prepleta belo-rjavi vzorec. Ima mandljaste temno rjave oči ter košat, v gibanju vihrajoč rep.
Dolga dlaka bernskega planšarja je precej nagnjena k izpadanju, to se sezonsko še poveča, zato potrebuje tedensko česanje in krtačenje čez vse leto, v času povečanega izpadanja tudi vsakodnevno. Sicer bernski planšar ni zahteven za nego, krtačiti pa ga je potrebno redno, saj se s tem olajša in pospeši proces menjave dlake ter prepreči puščanje kep dlak po stanovanju, pohištvu itd. Kopa se po potrebi, velikokrat se kar sam osveži v čistem potoku ali jezeru, občasno se ga lahko našamponira s suhim šamponom, medtem ko striženje dlake ni priporočljivo. Pasma zahteva še redno krajšanje krempljev – bernski planšar si jih velikokrat skrajša kar sam s hojo, tekom ali med igro na grobi podlagi. Potrebna je še ustrezna higiena ustne votline ter redno pregledovanje ušes.
Značaj je največja odlika bernskega planšarja
Najznačilnejše značajske lastnosti bernskega planšarja so vdanost, zvestoba, prijaznost in ljubeznivost. To so zanesljivi in pozorni psi, ki se z lahkoto prilagodijo družinskemu življenju, saj so do ljudi zelo zaščitniški, zaradi njihovega uravnovešenega temperamenta pa nikoli ne kažejo znakov agresije, zato so nenevarni za okolico. Potrebujejo veliko socialnega stika in človeške pozornosti, so zelo ustrežljivi in pod njihovo robato zunanjostjo se skriva povsem mehko in prijazno srce. Kljub vsemu pa zna bernski planšar zelo dobro razmišljati tudi s svojo glavo, zato ne bo kar slepo sledil vsem ukazom. Gre za inteligentno pasmo, ki je cenjena tudi zaradi sposobnosti lastnega razmišljanja, in čeprav so hitro učljivi, si je treba za njihovo šolanje vzeti primerno količino časa in jih ubogljivosti navajati že od malih nog.
Zdravje in zdravstvene težave pasme
Tako kot večina pasem je tudi bernski planšar nagnjen k pojavu nekaterih zdravstvenih težav, med katerimi so najpogostejše displazija kolkov in komolcev, nagnjenost k prekomerni telesni teži, napihnjenost in zasuk želodca, rak ter še nekatere druge, manj pogoste bolezni. Že sicer je življenjska doba te pasme razmeroma kratka, v povprečju sedem let, zato se je treba že pred odločitvijo o nakupu psa prepričati o zanesljivosti vzreditelja ter o zdravju prednikov mladička bernskega planšarja. Veliko zdravstvenih težav je bernskim planšarjem čez leta povzročil pohlep vzrediteljev v želji po hitrem zaslužku, na drugi strani pa preveč ohlapna pravila vzrejanja, zato se bernski planšar danes spopada tudi s tumorji, boleznimi ledvic in različnimi alergijami. Njegova dolga in gosta dlaka je velikokrat vzrok za gnojna vnetja kože predvsem v poletnih mesecih, ko je dlaka pogosteje mokra, zlepljena in neprezračena. Veliko preglavic bernskemu planšarju predstavljajo tudi klopne bolezni, zato je ključna dobra preventivna zaščita. Bernski planšar je zaradi svoje narave veliko bolj dovzeten za stres kot druge pasme, saj težko prenaša osamo in odsotnost skrbnika, kar je tudi eden od razlogov za njegovo krajšo življenjsko dobo. Vendar je mogoče s pravilno prehrane, nego in veliko ljubeče pozornosti njegovo zdravje ohraniti in močno podaljšati življenjsko dobo – celo do enkrat več.
Vzgoja, šolanje in učljivost bernskega planšarja
Mladiček bernskega planšarja potrebuje veliko ljubezni in časa, da se razvije v odraslega psa s trdnim značajem, saj velja, da ti psi psihično in fizično dozorijo kasneje kot velika večina drugih pasem, zato pri vzgoji potrebujejo mirno in strpno roko. Bernski planšar intenzivno šolanje tako začenja šele okoli dopolnjenega drugega leta starosti, poteka pa v kratkih intervalih ter s pozitivnimi spodbudami ob uspešno izvedenih nalogah. Za ohranjanje zbranosti, pozornosti in interesa psa morajo biti vaje raznolike, potrebna pa je doslednost, zbranost in veliko potrpežljivosti pri učenju, saj bernski planšar ne prenese grobe vzgoje. V nasprotju z vzgojo je treba s socializacijo začeti čim prej, da se pes navadi na ljudi, živali, zvoke, predmete, kraje in druge stvari, ki jih bo srečeval tekom življenja.
Bernski planšar je delovni pes, zaradi njegove rahločutnosti in navezanosti na ljudi pa se odlično izkaže tudi kot pes spremljevalec. Je razmeroma dober čuvaj, prisoten pa je tudi v različnih kinoloških disciplinah, npr. poslušnosti in rally obediencu pa tudi v agilityju in pri reševalcih. Uspešen je tudi pri učenju trikov, še posebej pa se zaradi svoje mirnosti izkaže kot terapevtski pes. Kljub svoji velikosti in delavnosti iz preteklega razvoja velja danes bernski planšar za lenega psa, nagnjen je celo k preveliki telesni teži, sicer pa mu v okviru dnevnih aktivnosti zadostuje nekaj daljših umirjenih sprehodov. Ključno zanj pri tem je druženje z lastnikom in njegova pozornost.
Bernski planšar je odličen družinski pes
To je zelo družabna pasma, ki se dobro ujame z ljudmi, zaupljiv je tudi do tujcev, še posebej pa ima rad otroke, ki jih naravnost obožuje. Do njih je še posebej nežen in ljubezniv, zaščitniški in toleranten pa je tudi do vseh drugih živali v gospodinjstvu. Ima veliko potrebo po človeški družbi in pozornosti, zato pesjak zanj ni primeren. Potrebno mu je omogočiti bivanje v hiši in mu predvsem nameniti dovolj svojega časa, kar bo radodarno povrnil s svojo ljubeznivostjo in vdanostjo. Bernski planšar je odličen družinski spremljevalec, ki polepša vsakdan in v družino vnese veselje in toplino.